Že kot najstnik, tam v srednji šoli sem začel eksperimentirat. Z družbo smo hodil »žurat«, popivat in tako. Slej ko prej je prišlo tudi do trave, potem do »party« drog. Dvakrat sem se obrnil in kar naenkrat je bilo vsega malo preveč. Najprej samo na rejvih, potem že kar vsak vikend, pa potem dvakrat na vikend, potem se je že kakšna sreda našla.. Na koncu sem namesto na malico med »šihtom«, hodil na kokain. Vse okoli mene se je začelo podirat. Odmikal sem se od družine doma, odnosi so se začel krhat. Finančno nisem bil stabilen oziroma samostojen, stalno sem se moral na druge opirat. Nikoli nisem prišel na zeleno vejo no. Odvisen sem postal okoli 20 leta bi rekel. Tam malo čez 20, se mi je začelo vse podirat no. Zgubil sem izpit, punca me je pustila. Je bilo kar hudo obdobje. Zavedat sem se začel, da to nikamor ne pelje, da sem samodestruktiven in, da moram nehat. Odvisniki zagotovo ne jemljemo droge zato, da bi uničili sebe in oškodovali druge ne. Doma sem povedal staršem.. pomagal so mi, da abstiniram doma, ampak sem zdržal samo 8 mesecev. Potem je pa trajalo nekaj časa, da sem spet naredil prvi korak in ponovno spet povedal staršem, da so me potem oni porinil k zdravljenju.
Nekako me je družba soočila z drogo. Alkohol je dokaj vsakdanji no. Do trave sem bil kar kritičen in sem zviška gledal na tiste, ki so jo kadil.. potem sem pa razvil neko toleranco do tega. Veliko prijateljev je kadilo travo in ni bilo več praktično, da sem bil kritičen ne. Enkrat so mi jo potem ponudil in sem pač probal. Prve petkrat sem kar vse izkašljal, inhaliral in izkašljal tako, da sploh nisem bil zadet. Sem si rekel, da itak vse izkašljam, brez veze da se silim in je bil kakšne pol leta mir z njo. Potem smo šli pa v šoli med odmorom enkrat mal ven kadit in sem začel ne. Zbiral smo se na neki klopci v naravi, se družil, se smejal in nam je »blo fajn«. Ampak to posedanje je preraslo v 10-12 ur druženja, ko smo samo sedel pa kadil travo. Začel sem preprodajat, da sem lahko financiral ta svoj hobi, že zato, da sem imel sam vedno zalogo. Neka rutina se je začela: začel sem dan z »džointom«, končal dan z »džointom«. Kokain mi je bil »ful scary«. Potem sem pa videl te svoje 4 kolege iz družbe, ki so to občasno konzumiral, tudi moja punca je bila ena izmed njih in sem si rekel, da bom probal. Sem zelo nasprotoval temu, želel sem nos obrnit stran od vsega skupaj.. ampak sem nekako podlegel vsemu. Prvič, ko sem vzel kokain je bil občutek zelo dober, ampak je postajal skozi uživanje njegov učinek vedno manjši. Družba je sicer tudi psihadelike jemala, meni pa ni bil všeč ta občutek nekontrole nad sabo, ko si na njih. To plus slab »trip« na gobicah, zato jih nisem uporabljal. Pod vplivom kokaina sem imel kontrolo nad sabo, pri ekstaziju in speedu tudi kolikor toliko. Pri speedu se sploh nisem ustavil dokler ni bilo res preveč. Na začetku sem vzel 1 gram na noč in, ko ga ni bilo več, ga pač ni bilo več. Zdaj recimo kakšno leto nazaj, sem vzel gram ali dva in, ko sem jih porabil sem vzel še 2 in še 2.. znalo je nanest, da tudi po 5 dni skupaj nisem spal. Zraven sem še službo »fural«. Čisto sem bil shiran, vrtelo se mi je, kar ugotovil sem, da že nekaj časa nisem jedel in tako. Sicer sem imel večje težave s kokainom. Tam je bil »moralc« najhujši. Kokain je tudi zelo drag. Če sem vzel 1 gram, nisem mogel potem še po 3 ne, ker si nisem mogel privoščit. Že tako ne vem kako sem si vse to lahko sploh privoščil.
Nekako sem vedel, da delam narobe in, da je šlo vse čez mejo.. takrat sem abstiniral. Potem sem pa videl, da lahko ne – abstiniram, in sem šel po istih korakih nazaj na začetek. Prišlo je do tega, da sem se zaprl v sobo in se tam drogiral ne. Drogo sem postavljal pred vse. Na koncu je bilo že tako, da res nisem več želel konzumirat pa sem še zmer dilerja poklical ne. Najhujši trenutki so med jutranjimi urami, ko si brez droge in se zaveš kaj počneš. Ko je zunaj jutro, tvoja družina je že vstala in jih slišiš v spodnjem nadstropju. Ti si pa v sobi zaprt, ne upaš si it dol, ker veš, da te bodo »pogruntal«. Zelo sem se sramoval samega sebe no. Dobro sem zato tudi skrival vse. Pred družino in ostalimi. Vedno sem dajal vtis pridnega fanta. Večino energije sem dal v svoj imidž. Zelo sem skrbel, da nihče ni prišel do teh informacij. Dokler sem šel po šihtu po drogo je šlo, ker sem se lahko umaknil. Postopoma so pa vsi zvedeli, na koncu ni šlo več, ker je bilo jemanje tako redno.
Na začetku sem droge užival tako v občutku evforije, samo da se ne neha »hajp za žurko«, da ne rabim doživljat tega »moralca«. Potem na splošno že iz samega dolgčasa. Na koncu nič drugega ni bilo več zanimivo. Če mi je punca rekla, da greva na sprehod, sem jo vprašal kaj je z njo.. kakšen sprehod ne, hormoni ugodja so pri drogi tako zelo visoki, da se sprehod ne more primerjat. Na koncu je bila bolj kot ne samo še droga moj prijatelj. Punca mi je sicer stala ob strani, me na zdrav način poskušala zvleči stran ampak ja… pač droga vseeno toliko hormonov sproži, da je težko to dvoje primerjat.. ljubezen pa droga žal ne gresta skupaj. Ona je bila edina, ki je malo več vedela o tem, pa še pred njo sem skrival neke stvari. Sodil sem jo po sebi ne.. kaj bi si jaz mislil o sebi na njenem mestu. Zgubil sem izpit, nisem naredil šole, bolj kot ne nisem nikoli vztrajal v življenju, tisto kjer sem, sem »zafuru«. Kaj temu tipu ni jasno ne. Vmes me je punca prevarala z najboljšim kolegom.. sem ji odpustil, po kakšnem mesecu pa je ona pustila mene. Kak mesec sem jokal v sobi po tem, razmišljal o samomoru in tako. V bistvu sem o tem razmišljal samo, ko sem bil pod vplivom, ko sem bil trezen mi ni na pamet prišlo. Večino časa sem bil žalosten, sam s temi mislimi, da sem vse priložnosti za kvalitetno življenje »zafurou«. Pa res sem si želel nehat, ampak nisem zmogel. Zato sem prišel sem na zdravljenje, ker nisem mogel prekinit tega ubijalskega cikla. Na drogi sem bil recimo 2 dni ne, komaj šel na šiht in potem 24 ur spal. Kaj sem delal zadet.. na koncu sem veliko gledal pornografijo. Kokain je zahrbtna droga.. na začetku začneš z njo v družbi, potem se pa ti krogi vedno bolj ožijo in na koncu si bolj sam s sabo. Ne veš več kaj bi počel. Muska ti je »krneki«, film ti je »krneki«, igrice igrat ti je »krneki«. Eno »blesavo« navado sem ustvaril, ki je bila še meni treznemu »krneki«. Ampak tega sem se navadil. Doma sem bil, zaprt v sobi in masturbiral.
Nevarno se mi danes zdi predvsem zavlačevanje, to da si ne priznaš. Jaz sem videl, da me nihče ni dojel, službo imam, punco imam, lahko si privoščim it na dopust.. očitno ni tako hudo. Pa je minilo 7 let. Treba je nehat dokler lahko. Vem, da je zlajnano ampak tako je. Res je problem si priznat, da imaš težave ne. Ampak tudi po tem, ko sem si priznal, sem potreboval eno leto, da sem šel na zdravljenje. Ni lahko pustit vsega kar imaš, ker mogoče pa vseeno ni tako slabo, v primerjavi s tem kar ne veš kakšno bo, kako je na zdravljenju ne. Ni pa tako hudo na zdravljenju. Mal je treba potrpet ne… ne bom rekel, da uživam, ampak delam na sebi in zagotovo je to nekaj dobrega zame. Strokovna pomoč ni tako huda stvar kakor jo ima večina v glavi, oziroma kakršen vtis daje družba. Če ne bi bilo toliko stigme okoli vsega, bi staršem zagotovo prej povedal in bi me oni prej porinili na zdravljenje. Velike zahvale gredo njim. Sam sem pomoč sicer iskal, a se nisem bil zmožen zorganizirat v vsem tistem.. sem napisal tisti mail, potem pa en teden sploh nisem pogledal, če mi je psihologinja odpisala ne.
Ne prime se vsakega droga ne, eni eksperimentirajo pa si rečejo to ni zame. Nekaterih se nas pa prime no in to je po navadi zaradi kakšne stvari, ki je ne prenesemo, ne znamo delat z njo. Splošno počutje, travma iz otroštva… Ključnega pomena, da je človek odvisnik je to kako dela s svojimi čustvi ne, kaj se mu je dogajal v otroštvu. Mene je oče zapustil, ko sem bil star 8 mesecev. Mel sem sicer celo življenje očima, ampak sem imel neko travmo, to z očetom mi je pustilo neke posledice. Zdi se mi, da sem bil tako majhen, da nisem imel časa »odžalovat« to, da me je oče zapustil in sem potem vsa ta čustva potlačil. Moral bi jih izražat pa jih nisem. To je bilo zame in za starše nekak najbolj praktično. Delal sem se, da sem v redu in je tako šlo to naprej. Tudi danes vidim, da imam še vedno te vzorce, da ne izražam čustva. Tukaj (Projekt Človek) se res trudim, da pridem v stik s čustvi. Prej, ko sem bil zadet, mi je bilo vseeno ne. Če me je nekdo vprašal, če me je česa strah, sem mu iskreno rekel, da me ničesar ni strah. Zdaj me je prvič po dolgem času v bistvu strah kakšna so ta moja čustva. Bojim se, da jih ne bom znal popredalčkat, da je v meni nek vulkan, ki samo čaka da izbruhne. Veliko čutim, zmeraj bolj. Ampak moj glaven problem je, da si poskušam vse razumsko razložit. Razumem že zakaj se nekaj dogaja ne.. kot, da bi se gledal, ne da sem sem. Na začetku sem govoril, da nič ne čutim, da ni nič pustilo nekih posledic. Potem pa vidiš, da ko razlagaš o neki temi.. telo pravi svoje kot ti pravi glava. Dvigne se ti pulz, se začneš trest..
Mislim, da sem na dobri poti no. Odnose sem spravil na dobro pot, 2 prijatelja imam, ki bi jih potencialno lahko obdržal in sta zame čisto zadosti. Bo pa to en nov začetek. Mislim, da je čisto normalno, da se pričakuje tudi kakšen zdrs, mislim, da je to nekaj čisto normalnega v procesu zdravljenja odvisnosti.. samo priznat si je treba takrat, da si naredil napako in poiskat pomoč. To je tudi ena izmed vsebin nas odvisnikov, da si ne poiščemo pomoči, ko jo potrebujemo, no tako smo navajeni. Prej sem bil zelo neučakan, impulziven, ugodje mi je bilo na prvem mestu. Zdaj poskušam bit čim bolj kritičen do samega sebe. Strah me je tega kaj bo, ko pridem ven. Poskušam imet kontrolo nad nekimi stvarmi, kot je na primer sladkor, da ne pojem tisti 2 milki takoj, ko jih dobim, ampak po malem. Me je pa strah kaj bo, ko bom videl kakšne znake od »kazinoja« (odvisen sem bil tudi od iger na srečo), srečal kakšnega prijatelja s katerim sva skupaj popivala in tako.
Sem to kar sem. Tega se ne sramujem. Če bi me danes nekdo vprašal, če bi ponovno izbral isto pot, bi mu težko odgovoril, ker ja je bilo veliko slabega, hkrati pa sem tudi to kar sem zato, ker sem to doživel. Zlagal bi se tudi, če bi rekel, da ni bilo vmes tudi veliko dobrih izkušenj, da mi ni bilo v nekih trenutkih »fajn«. Želim si še naprej uživat življenje. Ne bom samo doma zaprt, treniral, bral knjige in hodil v cerkev. Bom pa ubral drugačen pristop. Ne bom šel na nek brezvezen koncert samo z namenom, da se napijem. Šel bom na nek koncert, ki mi je dejansko všeč z namenom, da uživam.