Če bi znance vprašali, kako bi me opisali, bi verjetno rekli, da sem vzkipljiv, da se ne odpiram pred drugimi, da sem konstantno na lovu za omamo…brezupen primer.
Z uporabo drog sem pričel po koncu osnovne šole. Čisto nič drastičnega ni vodilo v to. Zapadel sem v družbo, ki je redno kadila travo, pa sem jo še jaz. Potem pa greš na kakšno žurko kjer se uporablja kaj drugega pa poskusiš še to. Večinoma sem jemal le stimulante, kokain, ekstazi in podobno. Najprej sploh ni bilo slabo, lahko sem se zadeval in nekako vseeno izdelal srednjo šolo. Skratka, ni me oviralo. Potem pa se je začelo nabirati in buden sem bil po več dni skupaj, včasih celo cel teden. Tak način življenja se nekje seveda mora poznati in pri meni se je pojavila huda paranoja, celo psihoza. Ves čas sem bil prepričan, da me nekdo opazuje, me zasleduje. Meja med realnostjo in domišljijo je postala popolnoma zamegljena. Nikomur več nisem mogel zaupati. Mogoče bi moral omeniti, da sem že v osnovni šoli dobil diagnozo bipolarne motnje, kar skupaj s psihoaktivnimi substancami, zagotovo ni dobra kombinacija. Sicer sem vedel, da so za te občutke paranoje krive droge, kar sem si tudi dopovedoval ter se miril, a občutki so ostajali.
Zadnji dve leti sta bili izjemno težki. Do sedaj sem vztrajal na stimulantih, potem pa sem končal izjemno toksično zvezo. Tudi ona je bila uporabnica, veliko je bilo kreganja in varanja…ni bilo okej. Res sem bil pod stresom, sploh se nisem mogel umiriti in prijatelj je rekel, da tako ne morem naprej, da mi bo on nekaj zrihtal in je prinesel heroin. Najprej nisem želel, saj sem vedno govoril, da heroina pa res nikoli, potem pa je nekako prišlo do tega, da sva ga vseeno skadila. To je bilo čisto drugače, saj gre za opijat. Po tem sem redno začel uporabljati heroin in sintetiko, mogoče celo eno leto vsak dan. Najhujši del je, da lahko samo opazuješ kako izginjaš. Shujšal sem za 25 kilogramov, saj nisem imel apetita in tudi po en teden nisem jedel. Bi rekel, da se mi je videlo, da nisem v redu. Lahko sem dobesedno čutil kako izgubljam samega sebe in na tej točki sem razmišljal tudi o samomoru.
Ljudje pogosto rečejo: «Samo nehaj se drogirati.« in ne rečem, da nisem poskusil. Vmes sem se nekajkrat odločil za spremembo in sem se vrnil domov, da se popravim. Dva tedna je bilo vse super, potem pa sem šel ven na kavo in me ni bilo nazaj 5 tednov. Ali pa z bivšo partnerko, s katero imava tudi mlajšo hči, ko nisem ne pil in ne kadil 3 leta. Nikoli ji nisem niti povedal, da imam težavo.
Točka, na kateri sem se resnično odločil za spremembo je bila, ko sem bil zopet v strahu in na begu, v prepričanju, da me nekdo lovi. Prepričan sem bil, da so mi policaji na sledi in v resnici sem lahko slišal lajež psov, ki so mi za petami. Zdelo se mi je, da je edina rešitev, da preplavam reko Savo. Do kolen sem zabredel in kar naenkrat sem se zavedel kaj v resnici počnem. »Kaj delaš?«, sem si rekel. Vrnil sem se na obalo in poklical brata, ki me je prišel iskat.
Najprej so mi uredili tedenske pogovore v Društvu Up, a seveda je to le en izmed 7 dni…kaj pa ostalih 6? Tako sem odkril Društvo Projekt Človek. To je bivanjska ustanova, kjer s pomočjo usposobljenih strokovnjakov delaš na sebi kot posamezniku in svojih čustvih, raziskuješ kdo si kot oseba ipd. Pred vstopom te čaka pripravljalni program, ki vključuje »kriziranje« oz. čiščenje telesa vseh toksinov. Tu sem torej že 8 mesecev in kar nekaj dela me še čaka. Trenutno sem na antidepresivih in antipsihotikih, posledice takšnega življenjskega stila pa se kažejo tudi na drugih področjih. Sem vzkipljiv, celo bolj kot prej, pogosto čutim žalost, prezir do sebe, pogosti so tudi občutki krivde, sramu, obžalovanja. Velik problem pri okrevanju je tudi dolgčas, saj ti čas kar naenkrat mnogo počasneje teče. Na srečo imamo tu zelo strnjen in poln urnik, ki zapolni ves čas. Na sebi delam na skupinski in individualni terapiji, zelo pa me podpirajo tudi starši, brat ter bivše dekle in hčerka, ki pridejo na obisk ter sodelujejo na terapiji. To je ena najtežjih stvari. Kako svojemu otroku razložiti kje si, zakaj moraš biti tu?
Zaenkrat težko rečem, kako bi mi šlo, ko enkrat pridem ven. To bom videl, ko bom postavljen pred ta preizkus. Skoraj prepričan sem, da se opiatov ne bi nikoli več dotaknil. Mislim, da bo alkohol tisti, ki bo predstavljal večji izziv, saj je v družbi zelo normaliziran in te čaka na vsakem koraku, zame pa eno pivo skoraj nikoli ne pomeni le eno. Tako bi moral vedno preden kam grem vprašati ali bom tam alkohol ali kar koli kar bi me lahko spravilo iz tira. Vsaj nekaj časa. Prav tako si moram najti popolnoma nov krog prijateljev. Ti, s katerimi sem se do sedaj družil, so vsi uporabniki in nič drugega nam ni skupnega kot droga. Če tega ne želim več početi, se z njimi nimam več kaj pogovarjati in početi. Pri novih ljudeh pa moram biti zopet previden, saj ne smeje piti, kaditi ali česarkoli podobnega.
Kar nekaj dela me še čaka, a pred seboj jasno vidim cilj. Želim se čim prej postaviti nazaj na noge in se vrniti v družbo, si najti zaposlitev, stanovanje. Vključil bi se rad tudi v kakšen dnevni center, da imam lahko reden pregled na svojim stanjem.
Če bi lahko mladim v stiski ali celo mlademu sebi dal nasvet, bi jim rekel, naj čim več govorijo o svojih čustvih. Ne se zapirati pred njimi, saj nikoli ne izginejo. V tistem trenutku jih ne čutiš, a v resnici si kot lonec s pokrovko in, ko se vse potlačeno preveč nakopiči, eksplodiraš. Takrat je najbolj rizično, da posežeš po substancah, saj si najbolj ranljiv. Zato ne bežati, ampak sprejmi vsa čustva in občutke.