Ah, kaj naj sploh rečem? Delala sem na Zavodu za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje, pa tudi druga dela, a večinoma honorarno. Imam 30 let delavne dobe.
Bila sem mama samohranilka in sposodila sem si nekaj denarja, obresti pa so bile
seveda ogromne. Najprej so samo grozili, da bom izgubila stanovanje, tako da sem si
še rekla, da mi je vseeno in bom pač na cesti, saj bi itak zmogla. Ups. Potem pa so
prišli izterjevalci in sem se morala prav zares izseliti iz stanovanja. In tako se je
začelo iskanje novega doma. Uradno sem bila prijavljena pri mami, stanovala pa sem
na treh različnih lokacijah. Seveda ne hkrati. Najprej pri eni ženski, ki je bila izjemno
naporna. Poleg plačevanja za sobo, sem skrbela še zanjo. Potem sem bila pri
prijateljici, kjer sem ji plačevala za sobo, ki je nisem niti uporabljala, saj je v njej bival
nekdo drug. Kupila sem ji računalnik, kljub temu, da ni bila ravno sostanovalka leta.
Potem sva se skregali in ni mi dovolila niti vzeti svojih stvari. Zaklenila je vrata in se
prenehala javljati na telefon, če bi splezala v klet, bi pa klicala policijo zaradi vloma.
Zatem sem se preselila k teti in njenemu partnerju. Partner je bil nepokreten, zato
sem pomagala skrbeti zanj. Nekega dne, ko sem ga dvignila, da bi ga prestavila pa
me je nekaj v hrbtu ne normalno zabolelo. Hujše bolečine nisem čutila še nikdar. Ta
bolečina je bila tudi razlog, da sem bolj redno začela s heroinom, ki protibolečinske
tablete niso pomagale. Po slikanju so mi povedali, da imam zlomljeno vretence, prav
tako pa so mi odkrili gnojni strdek v predelu dimelj. Med čakanjem na operacijo, ki je
trajalo kar nekaj ur, so me večkrat opomnili naj bom tišja, saj bolečina ne more biti
tako grozna, če sem preživela porod. Pa je bila. Med operacijo je prišlo do napake in
prerezali so mi živec v nogi. Ko sem se zbudila, je bila moja noga praktično mrtva.
Mama me je odjavila s svojega naslova, hči je živela na svojem in z berglami sem
odkorakala na cesto. Na mojo srečo, sem dobila tudi osteoporozo, kar ni dobra
kombinacija z berglami. Iz višine 170cm sem se zmanjšala na 149cm, saj me je
začelo kriviti v hrbtenici. Na srečo so mi prijatelji iz Njegoševe ukradli invalidski
voziček. Ha! Sem mislila, kako bo to zdaj preprosto. Od tam pa do Čopove sem
potrebovala 2 uri. Ene 4 mesece sem potrebovala, da sem se čisto navadila na
mobilnost z vozičkom. V večini primerov je bilo res bolje, razen lokacije s stopnicami.
Spomnim pa se ene specifične situacije, ko sem sedela v spalni vreči, na zelo
deževen dan in prosila za denar. Ko sem zvečer ustala, se je polna vreča vode izlila
po vozičku. Cel dan sem sedela v ledenem dežju, ki je pritekal v spalno vrečo, pa
tega še čutila nisem.
Tega, kako sem prvič prišla do Stigme, se ne spomnim. Mislim, da je bila zima in hud
mraz, zato sem se šla tja pogreti. Bojana je bila super in svetovala mi je, naj se
invalidsko upokojim ter oddam vlogo za stalno prebivališče. Nisem dobra v
birokratskih zadevah, zato mi je tudi s tem pomagala. Prošnjo so mi najprej zavrnili,
po pritožbi k Varuhu človekovih pravic, pa so mi kar dve socialni delavki poslali. Ker
sem imela že toliko delovne dobe, so mi odobrili invalidsko upokojitev, sledilo pa je
tudi socialno stanovanje. Tam živim še vedno, plačujem pa nekaj malega najemnine
ter stroške.
S heroinom sem prenehala takoj, ko sem dobila stanovanje. Imela sem srečo, da
sem lahko prenehala sama, saj nisem želela tvegati izgube stanovanja. S kokainom
sem prenehala en mesec po vselitvi, saj stroški in droga ne gresta skupaj. V resnici
imam zaslugo za to, da sem se izvlekla, pripisati le Bojani in lastni trmi. Zdaj dneve
preživljam čisto običajno. Hodim na kavo, rešujem križanke, gledam televizijo, berem
ipd. Še vedno pa obiskujem Stigmo in ljudi, s katerimi smo si tako dolgo delili cesto.
Mislim, da je čisto vse učna izkušnja, ki se zgodi, ker se mora. Zase bi rekla, da sem
od celotne preizkušnje odnesla mnogo znanja ter neustrašnost. Včasih me je bilo
veliko več stvari strah. Eden od takih dogodkov, ki so bili nepozabna učna izkušnja,
se je meni pripetil 6. 9. 2006. Bila sem na cesti in prosjačila, ko je k meni pristopil
mlad Japonec. Začel se je pogovarjati z mano, zanimala ga je moja zgodba, malce
pa je delil tudi svoje. Povedal je namreč, da se na Japonskem ne more tako
pogovarjati z ljudmi, saj niso tako odprti in prijateljski. Ko sva se nekaj časa
pogovarjala, me je povabil na kosilo, a sem ga zavrnila, saj nisem še skoraj nič
denarja nabrala. Rekel je, da razume, mi v roko potisnil kuverto, se zahvalil za
pogovor in rekel, da se jutri vrača domov, a da se bo zagotovo še kdaj vrnil v
Slovenijo. V pričakovanju da bom našla morda 50€, sem pogledala v kuverto in me je
skoraj pobralo. V kuverti je bilo 750€! Želela se mu vrniti denar, a ga ni sprejel. Rekel
je, da mu je ostal od potovanja in, da mi ga želi podariti. Takoj sem si plačala
zavetišče za cele 3 mesece ter nakupila zdravila. Fanta nikoli več nisem videla, a za
vedno si bom zapomnila to zgodbo.
Če bi me zdaj vprašali ali sem srečna, bi rekla, da sreče na dolgi rok ni. Sreča je v
malih trenutkih, v tem, da z ljudmi govoriš, jih poslušaš, da si te zapomnijo. Tako kot
s tem fantom, želim, da mi ljudje nekaj podarijo zaradi mene same, ker si to želijo, ne
ker čutijo, da morajo.
Če bi lahko kaj svetovala drugim, ki so se znašli v podobni situaciji, bi jim rekla samo
»Ne obupat.«. Ljudje imajo pogosto kompleks manjvrednosti in mislijo, da si ne
zaslužijo, ampak si. Zdaj v svetu res primanjkuje topline in ljubezni, zato je to res
težko verjeti, ampak vsi si zaslužimo še eno priložnost.
~ Barbi, 63