Rodil sem se v Kranju, leta 1981. Živel sem v veliki družini, več kolen na kupu, okoli 8 nas je bilo v gospodinjstvu. Nekako so me potem vsi po malo vzgajal. V otroštvu sem imel eno zelo težko avtoimuno bolezen. Ni se vedelo, če bom sploh preživel. Po kemoterapiji se je stvar izboljšala ampak, če bi se mi ponovila do konca pubertete, potem bi šla takoj na mehke organe in verjetno tudi do doktorja ne bi prišel. Tako, da so me vsi potem tako bolj čuval, me bolj merkal, crklal. Po drugi strani pa tudi omejeval ne. Nisem mogel na primer igrat nogometa s svojimi vrstniki, se tam podit z BMXi po poljih in tako. V šoli sem bil priden, dobro mi je šlo. V 5. razredu OŠ sem pa začel malo uporniški postajat. V 8. razredu sem začel kadit. Kar zgodaj ne. Naprej sem se najprej želel vpisati na policijsko šolo v Tacnu, a so imeli zame previsoke kriterije, zato sem se vpisal na Ekonomsko šolo v Radovljici. Prve tri mesece sem bil zelo priden, potem pa sem počasi začel travo kadit, špricat, po barih hodit. Prepisal sem se na srednjo Gostinsko. Naredil 1. letnik, iz 2. letnika so me vrgli ven, ker sem neko pištolo pretihotapil v šolo. Sem imel tako družbo. Vedno so me privlačili ljudje, ki so hodil po črti in sem od njih tudi takšne stvari dobil. Ne vem zakaj, ampak me je tista stran že takrat vlekla k sebi. Po tistem sem se vpisal v večerno šolo za poklic natakarja in jo v 2 letih naredil. Sledilo je pripravništvo v Hotelu Bled. Bil sem priden, z mano so bili zadovoljni tako, da se je govorilo že o pogodbi za stalni delovni čas. Na žalost je prišlo do prevzema lastništva podjetja, med katerim so »odpikali« tiste, ki nismo imeli pogodb za stalno. Takrat sem bil kar malo razočaran. Odločil sem se, da grem delo iskat ob morju. Delal sem v Bernardinu, Piranu,… no v Piranu sem začel že malo »bluzit« s plesnimi drogami (ekstazi, speed). Tudi travo sem kadil. S trdo drogo sem se dokaj pozno srečal, tam okoli 27 leta sem probal heroin in kokain. Od takrat naprej sem potem to užival. Z nekimi presledki. Nekajkrat sem se »spucal« heroina. Bil sem tudi na metadonu en čas. Nekajkrat sem bil zdravljen na ZPDju v Ljubljani. Ni bilo pa nikoli uspešno, sem vedno zapadel v »recidiv«. Leta 2020 sem šel v komuno, malo sem bil v komuni v Novi gorici, malo v komuni v Italiji. Ven sem prišel leta 2022 in bil 4 mesce v redu. Začel sem delati v Oazi - domu za starostnike. Najprej prostovoljno, kasneje po pogodbi. Potem me je pa kar naenkrat spet prijelo in sem spet »zabluzil«. In sem res čisto »zabluzil, nisem se znal več ustavit no. Sem bil že velikokrat na tleh, tudi že preživel veliko časa na cesti med drogiranjem.. ampak takrat sem bil pa res čisto čisto na tleh. To obdobje se je potem končalo, ko sem šel za en mesec v bolnišnico Begunje. Po njej sem se ponovno odločil za komuno v Italiji, kjer sem preživel 5 mesecev. Po 5ih mesecih sem začel razmišljat, da bi morda poskusil še kakšno drugo zdravljenje, zato sem izstopil in šel domov. Doma sem bil v redu, nisem niti imel potrebe po drogiranju, ni bilo neke želje po tem. Zvedel sem za Projekt Človek in se odločil poskusiti to kot nekaj novega. Zdaj sem tukaj 14 dni.
Ja droga ti res spremeni življenje.. Prej bi me kolegi opisal kot družabnega, šaljivca, človeka, ki je vedno dobre volje, je delaven in priden. Po tem, ko sem začel uživat droge sem pa postal bolj tak samotar. Najprej sem bil pristaš trave. Nanjo sem kar naenkrat pristal. Tam v 1., 2. letniku sem hodil vsak vikend v Ljubljano, tako čist na »free« in sem spoznal veliko ljudi, ki so kadil travo ne. Enkrat mi je samo kliknilo, da bi jaz pa to poskusil.. in sem bil pečen. Ko enkrat začneš uživat trde droge pa vse ostale stvari sploh postanejo sekundarnega pomena. Pomembno ti je to, da si zadet. Tega občutka ne moreš naravno dobit. Tega »fleša« (heroin) – stanja ugodja, evforije, topline, ko ti vse skrbi odpadejo. Ko sem bil zadet sem se počutil kot, da sem takrat jaz. Pristno. Čeprav se sliši paradoksalno. In čeprav realno nisem bil, sem se počutil svobodnega. Izpolnjenega. V mladosti so mi postavljal veliko omejitev, mi veliko stvari preprečevali.. tako se mi zdi, da sem izgubil razsodnost kaj je prav in kaj ne. Kot odrasel sem imel potem brez teh omejitev občutek, da lahko počnem kar hočem in čeprav to res ni bila svoboda, je bil občutek pa le tak. Droga te tako prevzame, da ni nič važno, ne vzgoja ne nič. Jaz sem odraščal v dobri krščanski delovni družini. Oče, ki mi je velik vzornik je pošten in dober človek. Zavedal sem se, da lagati, krasti, manipulirati ni moralno. A je sila potrebe ta, da moraš takrat zadovoljiti željo po drogi. Vse ostalo izgubi neko vrednost. Iz medijev sem videl, da droga ne prinaša nič dobrega, notri v sebi sem vedel da droga zame ni dobra, ampak sem jo še vedno užival. Takrat nisi dovolj močan, da bi to zmogel. Droga je vedno neke 3 stopinje višje. Bolje bi bilo, če v medijih ne bi bilo toliko propagande, da bi bila prisotna neka osebna nota, osebne izkušnje ipd. V komuni smo imeli na primer koordinatorja, ki je dal vse to čez.. odvisnost, življenje v komuni in vse. Nek terapevt na primer nima teh izkušenj iz prve roke, ne ve kako je živet z drogo. Tako smo pa od tega koordinatorja dobili ravno te informacije: iz prve roke.
Moja soba je po vsem tem ostala zamrznjena v času. Če stopite danes vanjo je še vedno taka kot je bila v srednji šoli pa sem danes star 43 let. Dejstvo je, da si izgubil čas. Da je vmes neka vrzel. Ampak to, da izgubljaš čas, vse to potlačiš vase. Droga je tako končna, da to prikrije, da gre čez to, da je večja od vsega. Ostane ti samo tisti občutek zadetosti. Vmes sem imel kakšen utrinek, da bi bil jaz pa lahko dober. Ampak ta utrinek moraš potem vzgajat, težit k njemu ne. Problem droge je, da ko se slabo počutiš, ko si v slabem stanju veš, da ti bo droga pomagala in se vračaš tja ne. Ker ne poznaš drugih orodij. Vsaj jaz jih nisem. Nekateri gredo na jogo, drugi se derejo, jaz sem imel drogo. To mi je bilo znano. Tudi brez truda dobiš neke užitke, brez truda ti padejo skrbi.
Rekel bi, da me je rešilo dno. Ta razkroj. Vse je šlo v propad, nič nisem več mogel, telesno sem bil izčrpan, bil sem v brezizhodnem položaju, na ulici so me ljudje tam čudno gledali, počutil sem se ponižanega, razčlovečenega, drugačnega. Na dnu sem bil in to me je zmotiviralo, da sem šel ven. Ponosen sem na to, da sem do konca opravil program v komuni. Do sedaj sem bil za vse česar sem se lotil, sprva zelo zainteresiran, zagnan, dosleden, potem pa sem nekako zvodenel, vse mi je padlo v vodo. Ta program pa sem res dokončal. Vem, da se lahko tudi zanesem na to, da sem vedno zmotiviran znova začeti. Veliko so mi pomagali starši, ki mi še vedno stojijo ob strani. Lahko bi rekel, da je to sicer dvorezen meč, ker če te zanese veš, da imaš neko mrežo, ki te bo ujela.. hkrati pa Bog ve kje bi danes bil, če jih ne bi imel. Če sem prej rekel, da sem se na drogi počutil kot jaz, bi danes rekel, da je bil to bolj kot nek nadomestek zame, za ta občutek jaza. Potem, ko z drogo prenehaš na tem mestu ostane neka praznina kot, da nek del tebe manjka. Ta del mene danes gradim. Rad bi se še kaj naučil, kakšno šolo naredil. Berem, igram šah in se zanimam za stvari. Kot en majhen otrok v bistvu ne… Poskušam se naučit umirit v danem trenutku, preusmerit misli. Želja po drogi še vedno pride, a je ne želim gojit in gret. Ti spomini te hitro potegnejo nazaj. Ne smeš dovoliti, da te povleče nazaj. Trenirati moraš svoj fokus.
Seveda pri tem pomaga, če te okolica pri tem ne obsoja in te vključi nazaj medse. Ko sem na primer prišel iz komune in iskal delo, so me vsi očrnili v očeh potencialnih zaposlovalcev. V tvojem kraju sploh vsi vedo kdo si, kaj si in kaj delaš. In sodijo že v naprej. Direktor v domu za ostarele, kjer sem potem začel delati mi je vedno prikrito dal vedeti, da od mene pričakuje bolj probleme kot ne. Vse kar sem lahko naredil je, da sem mu pokazal kaj znam. Zdi se mi, da imamo zasvojeni kot neka 2 obraza: neko temno pa neko svetlo stran. Sem mu pokazal to svojo svetlo stran ne. Lažje bi bilo, če bi nas predvsem sprejeli, nas vključili nazaj medse. Vsi smo ljudje in imamo napake, ki jih poskušamo odpravit. Če nas vržejo v nek koš, bazen potem lahko plavaš samo še v tistem bazenu »džankijev«.. Kako boš potem prišel ven?
Če bi me nekdo vprašal za življenjski nasvet.. bi mu rekel naj se drži tistega kar se od njega zahteva. Naj ne išče bližnjic v življenju. Dodal bi, da je poštenje velika vrlina in, če si do sebe in drugih pošten boš lažje prebrodil življenje, neke težke trenutke. Na koncu pa morda še: Živite življenje na polno. Trezno. Z drogo pridejo občutki krivde, manjvrednosti, zamujanja, razkroja in s tem je res težko živet. Življenje je lepo, če ga živiš tako, da sprejmeš in dobre in slabe stvari. Življenje je lepo, ko ne bežiš stran in, ko ne zakrivaš bolečine, skrbi z drogo. Temveč, ko se z vsem soočiš iz oči v oči.