*Juretove pesmi najdete v zavihku "Zgodbe kreativno"
Rojen sem v Kranju leta 1988. Prijatelji bi me opisali kot bipolarnega, redko pri miru, razmišljujočega, neodločnega, premalo vztrajnega, po navadi introvertiranega, a včasih tudi ekstravertiranega, prijaznega, športnega in vedno pripravljenega pomagati sočloveku. Z depresijo sem se prvič srečal ob začetku študija na Biotehniški fakulteti (smer Gozdarstvo). Dobesedno se mi je podrl svet, ker se nisem videl, da bi ta študij zmogel končati, in ker sem kaj hitro ugotovil, da to ni zame. Naslednje leto sem se prepisal na FDV (smer Analitska sociologija). Imel sem zagon in veliko zanimanje za študij. Videl sem se kot pisca kolumn v časopisih. Nikoli pa ne pričakuješ, kdaj te ima življenje namen brusit … Doma smo se močno sprli, zato sem odšel od hiše živet k babici, ki je živela nekaj 100 m stran od nas. Takrat sem zavzeto študiral in za življenjske stroške stregel v piceriji Kratochwill v Ljubljani. Nekako pa so se mi stvari začele nabirati. Začel sem se kriviti za očetovo izgubo službe in ta občutek krivde je ponovno pripeljal do močnejše depresije. Zaprl sem se pred svetom in ja … Posredovala je mati, s katero sem šel prvič do vrat psihiatrije. Sprejeli so me pod nujno na zdajšnjem CMZ-ju (prej KOMZ), in ker je bilo prosto le mesto na oddelku Motnje hranjenja, sem se znašel tam. 8 deklet in 4 fantje. Nisem spadal ravno na ta program, a spomnim se trenutka, ko sem prvič spregovoril v skupini – dobesedno se mi je odvalil velik kamen od srca. Torej bilo je koristno. Če bi lahko dal neki nasvet nekomu, ki se sooča s čim podobnim ali neko stisko, bi mu dejal: »Pogovorite se z nekom.« Neko tretjo osebo, za katero vidite, da ji lahko zaupate. Skozi celotno pot, ki jo opisujem, sem spoznal veliko odprtih glav, ki so mi pomagale. Nekako vidiš, da nisi edini, da imajo podobne težave tudi drugi. Na oddelku sem tudi prvič prejel antidepresive, ki so mi pomagali. Toda ker nisem razumel deklet z anoreksijo in bulimijo, sem se tam začel dolgočasiti in v bližnjem lokalu popivati alkohol. Niti nisem skrival tega početja. So me pa potem zaradi kršenja pravil vrgli ven iz programa. Takrat, to je bilo v začetku leta 2010, sem po odpustu še vedno jemal zdravila, doma pri babici pa sem pil tudi alkohol. Doma smo bili ponovno na bojni nogi. Naj povem, da nikoli nisem dobro prenašal avtoritete, pa naj bo v kakršni koli obliki. Padel sem v prvo manično fazo. Manija pri človeku izgleda kot serija impulzivnih odločitev, ki jih zgolj narediš, ne da bi o njih sploh kaj razmišljal. Se nekaj spomniš, narediš, se vmes, ko delaš prvo stvar, spomniš drugo, jo greš naredit in tako dalje. Če bi se spomnil, da bi skočil z balkona, bi skočil z balkona. Nisi z glavo pri stvari, veš, kaj delaš, a o tem sploh ne razmišljaš. Samo delaš. Si kot živa voda. Takrat sem bil tudi prvič hospitaliziran v Begunje na Gorenjskem (zaprti oddelek). Zaprtih prostorov nimam kaj prida rad. Zato mi je tam tudi uspelo pobegniti iz zaprtega oddelka. Ne za dolgo, ampak dovolj, da sem okusil svež zrak svobode. Ko sem se vrnil domov k staršem, sem znova padel v depresijo. Ta se rada pojavi po maniji. Tako sem se takrat na lastno željo prijavil v program CMZ (Oddelek za psihoze). Mislim, da sem se takrat že prvič zdravil pri dr. Borutu Škodlarju. To mi je koristilo. Poleg tega sem se vpisal še na višjo gostinsko šolo na Bledu. Šola mi je šla v redu: dokončal sem vse izpite in oddal tudi že dispozicijo za diplomsko nalogo. Po zdravilih proti maniji sem vedno imel manj energije za samo življenje, zato sem jih po nekem času opustil. Kmalu sem spet zajadral v manijo. V manijah sem se vedno sprl z domačimi; dovolj je bila že kakšna malenkost. A v življenju se vse poklopi. Hočem reči, da sem spoznal gospo Barbko Špruk, ki je zmogla živeti tudi brez zdravil. To me je opogumilo. Naj povem, da se prehoda v manično stanje nisem nikoli zavedal oziroma ga nisem sam opazil, opazili so ga drugi. In vedno se je to stanje le še stopnjevalo. V manijah se dobesedno počutiš kot Bog; ideje ti šibajo 100 na uro, imaš polno fizičnih moči, nimaš strahu pred ničimer in nikomer ... Sicer se sliši kar dobro. Največji problem je, ker se zmanjšuje količina spanca, obratno pa se povečuje samo fizično gibanje. Pri miru nisi niti par minut. In tako po domače povedano skuriš telo. Tudi če si na vse kriplje prizadevaš, da bi zaspal vsaj za nekaj ur, ti to na koncu ne uspe. In po kakšnem mesecu ali dveh sem prišel do te mere, da sem nekako oddremal morda za uro ali dve, potem pa prešel ponovno v polni fizični pogon. V neki maniji sem prodajal lastno hišo, kar doma seveda ni bilo dobro sprejeto. V manijah res potrošiš ves svoj denar. Večinoma ga kar razdaš, lahko tudi popolnim neznancem. Tudi lastni avto sem prodal za pol cene (beri: samo da je šel). Vzrok je bila kazen za prehitro vožnjo. Dopoldne sem dobil kazen, popoldne pa sem avto že prodal. Po kar nekaj hospitalizacijah (tudi prisilnih) v bolnišnico Polje pa je leta 2017 vse skupaj eskaliralo do te mere, da sem v zadnji maniji zažgal lastni (opuščeni) hlev. Požar se je potem razširil na sosedovo stran in le hitremu ukrepanju PGD Mavčiče se imam zahvaliti, da ni prišlo do večje materialne škode in da se požar ni razširil na sosedovo stanovanjsko hišo. Poslopje sem zažgal, da bi pridobil čas za beg s kolesom. Doma je ponovno prišlo do spora, in da ne bi ponovno končal na zaprtem oddelku v Polju, sem vse to zakuhal. Na koncu sem končal na psihiatriji v Vojniku pri Celju. Dolga zgodba. Po par dneh so me na mojo željo premestili v Polje, kjer sem prvič pri dr. Dergancu prejel zdravilo antipsihotik v obliki depoja (drugače povedano: mesečne injekcije). Poleg seveda vsega rednega jemanja jutranjih in večernih odmerkov zdravil v obliki tablet. No, takrat, po požaru, pa sem le dojel, da bom moral zdravila jemati celo moje življenje. Tudi sam sem bil prostovoljni gasilec, a se od takrat naprej, ne da bi imel hudega občutka krivde, nisem mogel prikazati pred prijatelji gasilci. To in grožnja psihiatra s forenzičnim zaporom v Mariboru sta me streznila. Pojavila se je še depresija, a od takrat naprej v maniji nisem bil več. Hvala Bogu. Aja, doma v družini mi je največkrat pomagala mlajša sestra, da sem počasi po vsaki maniji ponovno navezal stike s starši. Iskrena ji hvala. Danes imam podporo staršev, kar ni ravno samoumevno po vseh pripetljajih. Ponosen sem na to, da vztrajam in hodim kljub bolezni bipolarne motnje dalje. Tudi na to, da redno jemljem zdravila in predvsem, da sem sprejel to bolezen – motnjo. Ta vpliva res na vsa področja življenja – od iskanja zaposlitve, partnerskih odnosov, družabnega življenja, prakticiranja športa oziroma rekreacije in do duhovnega življenja. Izgubil sem dobrega prijatelja, ki mu seveda ne morem zameriti. Če človek še sam sebe kdaj ne razume, zakaj tako odreagira v določenih situacijah (sčasoma že dojameš), le kako bi me vsi razumeli. Moram pa povedati, da so me prijatelji obiskovali tudi v Polju, in za to sem jim zelo hvaležen. Pogovori s prijatelji 1 na 1 pomagajo. Stik z ljudmi pomaga. Dobro bi bilo, če bi ljudje lahko poskusili razumeti te prehode med institucijo in domom, ko nisi navajen, da svet tako hitro teče. Na zaprtem oddelku čas tako počasi teče, vse je mirno. Ko prideš v realni svet, potrebuješ nekaj časa, da se navadiš, ker se vse odvija tako neprimerno hitreje kot na oddelku. Šel sem čez postopek Zaposlitvene rehabilitacije (v okviru Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje) na CentruKontura. Tam sem potem tudi postal uporabnik programa Socialna vključenost. Ker sem dokaj nemirna voda, sem potem presedlal še v Šentov program. Do današnjega dne sem toliko napredoval, da imam redno zaposlitev v piceriji Šmonca. Naj omenim, da sem obiskoval tudi dnevni center Altre v Ljubljani ter se obrnil na pomoč h koordinatorici za obravnavo oseb v skupnosti s težavami v duševnem zdravju na CSD Kranj.
Sam sebi pomagam z rutino – da imam začrtan dan vsaj okvirno. V spontanosti se izgubim. Rad pišem dnevnik, pesmi, kratke zgodbe. Pomaga mi vera v Boga. Pomirja me narava. Jutranji sprehod v naravo, manjši kuclji/hribi. Na splošno veliko hodim, pešačim. Po metodi Wima Hofa naredim mrzel tuš. Delam jutranjo jogo oziroma raztezanje. Obiskujem tudi psihoterapevtsko skupino na CMZ. Paziti moram, da se mi ne nabere preveč vsega. Svet je poln pritiskov. Sploh če kot jaz nase vlečeš odgovornost za stvari. Občutek imaš, da če se bo nekaj sfižilo, da bo konec sveta. Sem pa doživel nekaj podobnega razsvetljenju, da nisem moje emocije, moja glava, moja navlaka. Morda za konec še omenim, da mi je župnik v Polju dobro rekel: »Ja, Jure kam boš pa šel? Glavo boš povsod s sabo vzel!«
~ Jure, 36