Prihajam iz Ljubljane, star sem 28 let. Zame se je vse začelo v družini. Oče naju je z mamo fizično in psihično zlorabljal. Ni mi nikoli pustil, da bi izražal svoja čustva, da bi povedal kako sem. To me je pripeljalo do trave, potem do amfetaminov, kasneje do heroina in metadona. Oče je bil tudi težki alkoholik, »drogeraš« in kriminalec, tako da so bili ti vzorci že prej v naši družini. Tudi generacijsko. Pri mojih 12ih letih sta se starša ločila, ampak posledice ostanejo ne. Te droge so beg iz realnosti.
Na začetku droge name niso toliko vplivale. V 1. letniku sem kadil travo, užival kokain in amfetamine pa nisem imel težav z vsakdanom. Sem imel vse pod kontrolo. Pri nas odvisnikih je pa problem, da začnemo te stvari uporabljat zato, ker imamo neke probleme v življenju. Ob teh problemih te začnejo motit vsakdanje stvari. Preveč stvari se ti nabere, maš poleg vsega še faks, delo itd. in si na neki točki rečeš ma naj gre vse v 3 p*m* in se greš zadet ne. Po končani srednji sem tako začel kar vsakodnevno uporabljat amfetamine. Brez njih sploh nisem zmogel komunicirat, se družit, delat vsakdanjih stvari, ker sem bil tako depresiven pa tako tesnoben, da nisem mogel funkcionirat. Na drogah sem bil zelo komunikativna oseba, ker ko si na drogi takrat lahko govoriš v nedogled, ti to ne predstavlja nobenega problema. Danes vidim, da se čisto drug človek, vidim pravega sebe. Da sem bolj tih, introvertiran, da imam težave s socialno tesnobo ne. Ta socialna tesnoba je bila po mojem ta razlog zakaj sem se drogiral, ker se nisem znal povezovat z ljudmi na zdrav način. Na stimulansih sem lahko z nekom govoril po 12 ur, ampak je bila to na koncu vse praznina, ni imelo nekega pomena. Preko njih sem se nekako odpiral, ampak ne na zdrav način, ker ne predelaš vsega na tak način kot bi, ko si trezen. Čisto drugače je, če se z nekom trezen povežeš. Ja, poživila... Poživila te dvignejo in te dalj časa držijo. Ne spiš po 2 dni in tako. Posledično težko funkcioniraš in moraš eno potegnit, da lahko. To je pa problem ne, ker se »zaciklaš«. In to te pripelje do tega, da ne vidiš drugega izhoda kot drogo. Ne veš kako bi drugače funkcioniral. Še danes imam težave z upravljanjem vsakdanjega življenja. Res. Prej, ko sem bil na drogi jih nisem imel, sem mislil, da imam vse »pošlihtano«. Dokler me ni pripeljalo do tega, da sem bil tako skurjen, da sem bil 2 tedna na bolniški ne. Nekaj časa gre. Ampak na dolgi rok te pa ožame. Ne samo fizično, pripelje te v neko praznino, kjer nič ne čutiš, si kot nek robot, prazna lupina. Heroin je, zato še najbolj problematičen, ker ne pušča posledic na telesu. V glavi ti jih ne, ampak da bi bile fizično vidne pa ne. Ko začneš z njim te spravi v nek tak mehurček topline, kjer se počutiš kot, da vse zmoreš kot, da ti nihče nič ne more. Ta mehurček me je najbolj zapeljal. Prvič sem ga probal 2020, med korono, ko smo bili zaprti. Takrat sem šel živet k očetu in, ko sem videl, da se nič ni spremenilo me je to pahnilo v obup. Po hiši sem delal, plačeval položnice in zraven »fural« še svojo odvisnost, on pa mi je stalno govoril, da nisem dovolj dober, da nič ne delam, me teptal. Na primer sem mu skuhal toplo kosilo, pa se je, brez da bi se ga dotaknil, samo drl name in šel nazaj ležat. Heroin mi je dal zatočišče. Zatočišče v katerega sem se lahko zatekel, ko nisem mogel več »folgat« s svojimi čustvi. Na začetku sploh nisem čutil, da bi vplival name. Ker na primer pri poživilih, če jih jemlješ en teden, si neprespan in izžet. Pri heroinu tega po enem tednu ni. Začne se po približno enem mesecu, takrat se začnejo neki abstinenčni simptomi.
Droga me je pripeljala do kriminala. 10 let sem preprodajal. Če ne bi preprodajal ne vem, če bi lahko hranil to svojo odvisnost. Eni kradejo doma, jaz tega nisem potreboval delat. Sem pa delal še hujše stvari, ker te preprodaja spravi v tak krog družbe, da se stalno sprašuješ ali tja sploh sodiš ali ne. To so ljudje, ki gredo za 100 EUR na dom nekoga pretepst. Tudi delaš za nekoga ne, nekoga, ki te dobi pod svoj palec in nimaš izhoda. Tega nekoga sem spoznal na neki zabavi. Preprosto je prišel do mene in mi v roko stisnil par ekstazijev, češ naj jih kar obdržim, da si lahko izmenjava številke. In, ko moj diler ni imel robe sem klical njega. Pridem tja, mu dam denar za mojo drogo in mi on za povrh da še en dodaten kup droge: »Na, za preprodat. Mi boš prinesel denar.«. Tako si potem narediš puf in si vedno v pufu. Premalo prodaš in ti preprosto reče, da nisi dovolj zaslužil, zato si dolžan še dodatnih 500 EUR. Ve, da imaš do njega neko strahospoštovanje, da ne upaš reči ne, veš kakšni ljudje so za njim in to je to. Sem bil dostikrat tudi pretepen za brez veze, grozilo se mi je in tako.
Počasi nisem potem več videl življenja v tem. V drogah, v tej družbi, v stalnih »žurkah«. Preveč prazno mi je postalo. Želel sem si neko novo podobo sebe no. Prej nisem imel ne samozavesti, ne samopodobe, ne nekih ciljev. Mlajši brat je bil tudi na drogi in sem se počutil kot slab vzornik. Sem se pa moral prisilno odselit čez mejo, da sem lahko zapustil preprodajanje.
Odvisnost je bolezen ne. Nočem te droge, pa še vedno sanjam o njej. Sanjam, da bi hodil po rejvih.. res sem bil vsak vikend na rejvih ne.. vse to se je začelo tako nedolžno res. Ne moraš pa se potem kar pozdravit, tako kot pri nekem prehladu. To te spremlja celo življenje. Najprej se mora človek predvsem osebno odločit, da sploh gre na zdravljenje. Meni je na primer mati stalno prigovarjala naj se grem zdravit, a meni to ni čisto nič pomagalo. Vedno sem videl samo drogo. Tudi programi zdravljenja (terapevtski) so šele nek začetek, tam si šele neko zdravo jedro narediš, naprej se moraš pa sam upirat, gledat na to, da ko bo težko, da boš res močan in boš rekel drogi ne. Še vedno je bila droga večji del mojega življenja. Sem je navajen. Ko si zadet je življenje zelo lepo, ko si pa trezen se ti pa vse zdi brez veze. Prej na primer nisem kuhal, sem šel na hamburger trikrat na teden in to je bilo to. Še vedno rečem, da se motiviran za zdravljenje, a nimam volje do njega. Je zoprno. Velik del zdravljenja je izogibanje ugodju, učenje tega, da zdržiš neprijetnosti. Primer: noga na kavču.. ne gre se za to, da je tvoja noga v neki določeni legi, ampak za to, da s tem, ko jo daš na kavč iščeš udobno pozicijo sedenja… ugodje. Ni dovolj, da se samo »spucaš«, ampak se moraš ukvarjat sam s sabo. Terapevtske skupnosti, zato toplo priporočam. Bolj kot neke komune, kjer samo delaš, ješ in spiš.
Bojim pa se tega kaj bo potem, ko bom zunaj. Kompletno življenje moraš na novo zgradit. Praktično čez noč postaneš trezen človek, ki nima zdrave družbe, nima dosežkov in ne ve kaj bi v življenju sploh delal. Začneš tam, kjer si ostal pred drogo. Želim si, da bi več doživel.. kdaj me to prav depresivnega naredi. Gledam ljudi pri mojih letih, z družinami in karierami.. ampak bolje, da sem tukaj kot pa še bolj daleč. Pri sebi danes vidim neke vzorce od prej in velik del motivacije mi je pretrgat to verigo drog v družinskem deblu. Največji problem je to, da nimam zdrave družbe ne.. mogel bi navezat stike z ljudmi s katerimi se nismo 15 let slišal ali pa kakšne nove.. kaj naj grem do njih jim rečem »Ej jaz sem na zdravljenju odvisnosti, rabim ustvarit zdrav krog ljudi, a greva na kakšno pivo?«. Mal nerodno ne. Razumem pa ljudi, da stigmatizirajo. Če nisi v tem krogu oziroma, če se sam ne drogiraš je zelo težko precenit kdo je v redu in kdo ne. Ljudje delajo slabe stvari, da pridejo do droge to je znana stvar. Ni pa vedno tako ne. Nekateri se zelo trudijo bit pošteni, ne bodo nič ukradli, nič slabega naredili in bodo raje beračili, prodajali revije kot to ne. Veliko je tudi takih. Tudi takih, ki so na heroinu, na igli. Pa bi ti dal svoja zadnja 2 evra, ti na nek način pomagal ne. Večina se jih ne zaveda kaj dela na drogi in jim je po tem, ko se enkrat streznijo žal. Niso pa vsi slabi no. Slabih in dobrih je tako med zadetimi kot treznimi.
Droga te na tako dno pripelje, da ko si enkrat trezen in si ustvariš življenje te neke velike stvari, ki bi morda nekoga iztirile, ne iztirijo. Ker si na dnu videl precej več »sranja«. Postaneš trdoživ. Razviješ odpornost na stvari. Tudi ne gledaš več isto na svet. Najprej ti je res zelo težko, na začetku zdravljenja ne, tisti prvi meseci.. ampak moraš nekako čez to. To razvito trdoživost še kako potrebuješ. Tu se spomnim na moj najljubši film »Run Forrest Run«, kjer Forest kot stigmatizirani človek, na koncu še kar daleč pride..