Menim, da že kot otrok veš, da si "drugačen". Izstopaš v skupini vrstnikov, po izražanju, obnašanju, nenazadnje po vsaki malenkosti, ki bi te znala izpostaviti. Kot socialna bitja smo nagnjeni k pripadnosti neki skupnosti pa naj bo to v razredu, popoldanskem krožku ali v družini. S tekom odraščanja predvsem v fazi adolscence, sem osebno zastrl vse, kar je bilo v meni drugačnega, samo z razlogom, da bi lahko pripadal. Ni potrebno dvakrat omeniti, da je takrat to zastiranje začelo povzročati duševne probleme - ki so prisotni še danes. Nikoli nisem bil en izmed fanotv, pa tudi ne en izmed deklet. Nenehno v občutku absolutne nemočnosti, negotovosti in odmaknjenosti v toku življenja, kjer so drugi sedeli v čolnih.
Sklepanje prijateljstev je tako predstavljalo velik problem. Kako sem lahko prijatelj z nekom, ki hoče: " Ubit vse pedre."
Vso nasilje, katerega sem bil deležen kot otrok ali najstnik - od zbadanja do fizičnega nasilja - pa tudi ni ravno pomagalo pri zaupanju v sočlovečnost ali skupnost.
Marsikdo od mojih nekdanjih nasilnežev je leta kasneje tudi pristopil do mene, mi podal roko in se mi opravičil za vse, kar je bilo. Kar se mi zdi lepo od njih, vendar se zavedam, da je to bolj izjema kot pravilo.
Opravičila sem sprejel, čeprav si morem rane, nastale zaradi njih, še leta kasneje lizati sam.
Zdaj, ko so ti časi daleč za mano še vedno gledam nazaj in se sprašujem ali bi moral vse zatreti še bolj ali se postavit v drugo skrajnost in kričat besede, ki pišejo na moji ''socialni nalepki''.
Nisem nekdo, ki bi šel na parado ponosa ali se oblačil v mavrično, vendar se še predobro zavedam, kaj ti dogodki pomenijo in kako prispevajo k de-stigmatizaciji družbe.
Hkrati pa ne skrivam svoje spolne usmerjenosti, vsaj ne pred tistim, ki pokaže vsaj kanček zanimanja v mene kot osebo.
Z leti dela na sebi sem spoznal, da na koncu dneva sem, kdor sem in če nekdo ne mora biti moj prijatelj, da jaz ne morem bit del neke skupine ali da pač me ljudje nebodo marali zaradi moje spolne usmerjenosti, bom to preživel. Vse mine, čas tudi.