»Oprostite, rabim pomoč.« Rekel bi, da je bil to najbolj ključni trenutek celotne zgodbe. Od vedno sem namreč zelo težko prosil za pomoč. V resnici sem na cesti pristal popolnoma zaradi svoje neumnosti in sramežljivosti. Imel sem finančne težave in nisem prosil za pomoč, ko bi moral. 2011 sem kar hudo zbolel in takrat sem izvedel, da mi delodajalec ni plačeval zdravstvenega zavarovanja. Pričakali so me astronomski računi, kljub temu pa sem bolezen skrival, saj je bil tudi moj oče hudo bolan in ga nisem želel obremenjevati še s tem. K bratu je prišel rubežnik in na izbiro sem imel le, ali grem na cesto jaz ali pa on. Naredili smo odjavo in ostal sem na cesti. Naslednje štiri mesece sem živel v zavetišču, a tam si lahko samo čez noč, zato sem se takoj zaposlil pri nekem Albancu, kjer sem nabiral jagode. Dajal nam je tudi kakšne obroke, kar je prišlo precej prav. Precej zgodaj sem tudi izvedel za Kralje, kjer so mi pomagali urediti vse dokumente, ki jih nisem imel. Prav tako sem tam začel delati kot prostovoljec ter trikrat na teden v skladišču. Po nekaj mesecih sem se tudi vselil v njihovo hišo v Polju. Eno leto kasneje sem se udeležil njihovih »učnih delavnic« ter nadaljeval z javnimi deli kot invalid. Doletela me je namreč poškodba rame, ko je v skladišču, z višine name padel težek tovor. Zopet je sledila premestitev, nato sem šel nazaj v kontejner ter nato končno nastanitev v kateri sem trenutno že pet let. Dodelili so mi stanovanje z dvema možakarjema, ki pa imata težavo z alkoholom. Sam ne pijem in se ne drogiram, a se načeloma kar dobro razumemo. Ampak pri odvisnikih so vedno prisotna takšna nihanja. Nikoli ne veš kakšne volje bodo. Decembra sem enemu izmed njiju celo rešil življenje. Oživljal sem ga in sedaj je prenehal s pitjem. Bi rekel, da sem tu kjer sem kar zadovoljen.
Trenutno sem zaposlen na Kraljih in sicer na javnih delih. To pomeni, da pomagam socialnim delavcem, ko pridejo, skrbim za čistočo centra, pomagam deliti hrano kadar jo prinesejo, skrbim, da so vedno na voljo hladni in topli napitki, sortiram obleke, ki se znajdejo v dnevnem centru itd. Dvakrat tedensko pa delam tudi v skladišču Kraljev ulice, kjer sortiram vse podarjene materiale ter vodim njihovo trgovino. Osebno celo raje delam v skladišču, saj smo s sosedi v odličnih odnosih in smo bolj prijatelji kot sodelavci. Zdi se mi, da zaradi odgovornosti, ki je na meni, tudi pridobivam več samozavesti, všeč pa sta mi tudi mir in tišina, ki sta tam, v kontrastu z dnevnim centrom.
V prostem času se veliko ukvarjam s športom. Kolesarim, igram badminton, tenis, tudi smučam. Drugače mi veliko pomeni tudi glasba, saj sem že od 15. leta DJ.
Če bi lahko komu, ki se je znašel v podobni situaciji kot jaz, svetoval eno stvar, bi rekel: »Vzemi se k sebi in ne obupaj, ker nikoli ni tako črno, da ne bi bilo sivo. Prav tako pa nikoli ne odstopaj od svojih načel in vedno se drži svojih obljub«.
Matic, 56