Sem študentka psihologije. Če vprašate moje prijatelje, sem taka delovna, preveč zaposlena, nenaspana in dobro organizirana študentka, ki govori veliko različnih jezikov in vedno brez zadržkov ponudi pomoč, tudi ko bi jo sama potrebovala bolj ali ko ji zmanjkuje časa že za svoje obveznosti. Sama se sicer vidim kot slabše organizirano, saj zadnje čase veliko stvari pozabljam, ali pa tako dolgo razmišljam o tem, kako bi se nečesa lotila, da mi potem zmanjka časa in naredim nekaj na hitro bolj tako-tako. Pot do sem ni bila lahka. No, kar se tiče šolanja, je bila – vedno sem imela vse 5, z minimalno truda, veliko priznanj, brez kakršnihkoli težav. In od tu izhaja prvo napačno razumevanje depresivnih in anksioznih ljudi; še vedno je namreč večinsko predstavljeno, kako ljudje z depresijo ničesar ne počnejo, nikamor ne grejo, ničesar ne zmorejo… Kar je sicer lahko vse res, ni pa nujno. In premalo se govori o tem visoko opravilnem tipu depresije, ko nihče ne opazi, da imamo ljudje težavo, ker se tega resnično ne vidi. Ampak v polnem pogonu ne zdržiš dolgo, že če nisi depresiven, če si, pa sploh ne. In jaz sem imela še to smolo, da sem imela poleg depresije tudi že omenjene težave z anksioznostjo in pa hudo obsesivno-kompulzivno motnjo [OKM] (ki se je zaenkrat še nisem znebila). Ko so se vse te tri rožice zbrale v šopek in pridružile kar težkim razmeram doma, me je v poletju po osnovni šoli to čisto povozilo. Na različne načine in večkrat sem si poskusila vzeti življenje (očitno neuspešno), kar je vodilo do tega, da so me z rešilcem odpeljali na psihiatrično kliniko, kjer so me namestili na bolj zaprt oddelek odraslih. Tam so me tudi diagnosticirali in me naslednji dan premestili na odprti oddelek. Tam sem ostala še dva tedna preden so me peljali na enoto za mladostnike. Ves čas bivanja tam sem imela možnost vikend izhodov domov, ki so iskreno bili najtežji del celotne izkušnje. Nihče doma ni zares vedel, kaj se dogaja z mano, ožji družinski člani so me kregali, kaj se grem; širše sorodstvo pa je zanimalo, kaj se dogaja in zakaj, a jim tega nisem mogla razložiti, ker jim nisem želela ali upala povedati vsega, kar se je dogajalo pri nas doma. Samo bivanje na psihiatriji pa je bilo meni osebno zelo všeč. Povezala sem se z ostalimi pacienti tam, imeli smo zanimive terapije, knjižnico, likovni atelje, park, akvarij z mini ribicami, mandale za barvanje ipd. Skozi vse to pa sem odkrivala zgodbe ostalih pacientov, ki so v veliki meri pomagale oblikovati moj prenovljen pogled na svet. Takrat sem se tudi odločila, da bom psihologinja, da lahko pomagam ljudem, ki pristanejo v podobni situaciji kot jaz. Zato sem se zelo potrudila in večinsko sama, s pisanjem, prestrukturiranjem mišljenja in podobnimi tehnikami (med drugim sem pogledala res ogromno tajskih serij), premagala depresijo in anksioznost, obsesivnokompulzivna motnja pa me spremlja še danes. Na prvi pogled se to zdi taka luštkana motnja, ki ti pomaga, da si bolj organiziran, natančen in podobno, a stvar gotovo ni tako zabavna. Veliko je enih miselnih postopkov, ki jih 'moram' opraviti preden se lotim nečesa, veliko korakov, na katere drugi ne bi niti pomislili. In samo po sebi to neko ritualno mišljenje res zavzame velik del miselne aktivnosti. To je lahko posledično razvidno iz tega, da za neke druge miselne procese enostavno ni prostora in se npr. ne moreš začeti učiti, dokler ne premelješ tega, kar pač možgani želijo predelati. Zdaj sem v tretjem letniku študija in se občasno še vedno spopadam s hujšimi izbruhi teh težav, navadno se to pojavlja ob višji prisotnosti stresa – torej sredi izpitnega obdobja, kar samega učenja prav gotovo ne olajša. Imam tudi malo smole, da že ob začetku težav nisem imela neke utrjene podporne mreže in je v bistvu še vedno nimam. Tako se z večino izzivov spopadam sama. Pri tem mi pomagajo neke tehnike, ki sem jih razvila – pisanje, ročna dela, branje in predvsem pomoč drugim. Sicer se mi ne zdi, da svoje težave dobro obvladujem, ker je moje mišljenje zadnje čase hudo ovirano, menim pa, da vsaj neposredno ne vpliva na moje odnose in podobno. Zdi se mi, da ko govorimo o neki medijski predstavi različnih duševnih motenj, je OKM na žalost ena tistih, ki so predvsem romanticizirane in niso predstavljene korektno, zato menim, da posamezniki s to motnjo nis(m)o zelo družbeno prizadeti. O depresiji sem govorila že prej, na tej točki morda dodam samo, da se velikokrat zgodi, da se na depresivne ljudi gleda kot na žalostne in lene ker 'malo depresivni smo včasih vsi'. In se mi zdi najbolj problematično to, da se o depresiji preveč govori kot o povsod prisotni in zato ni več videna kakor tako veliko problem kot v resnici je, ampak jo ljudje večinoma dojemajo kot neko stanje, v katerem pristanemo vsi. In tako dojemanje je nevarno, saj na nek način lahko prispeva k temu, da si ljudje ne poiščejo pomoči, ko bi jo potrebovali in se njihove zgodbe lahko končajo bolj tragično kot bi se sicer. Kot bodoči psihologinji se mi zdi res pomembno, da ljudje razumejo, da ljudje z motnjami duševnega zdravja ne želijo in ne potrebujejo zares neke posebne pozornosti/obravnave, če pa jo, so večinoma to sposobni izraziti oz. skomunicirati. Dobro je samo, če do njih nismo nesramni, da ne diskriminiramo in se z njimi pač pogovarjamo normalno. Tudi nekega pokroviteljskega odnosa načeloma ne maramo, ker ga zelo hitro prepoznamo in (razen kadar je to del motnje same) se res ne želimo smiliti ljudem. Zelo veseli smo običajno tudi, če nas vidite dovolj 'normalno', da nam zaupate svoje težave – samo naj ne izpade ta del kot pritoževanje, ker to hitro zbuja primerjanje, komu je huje, kar spet ni nujno najbolje. Če pa v nekem pogovoru o tem, kako je recimo izgledal vaš dan, omenite tudi slabe stvari, pa to lahko pomaga videti, da tudi drugim, ki nimajo duševnih težav, ne gre vedno vse super.
top of page
bottom of page