Js sem bil odličnjak v šoli. Doma smo meli eno obrt. Js sem hoto na vsak način it v računalništvo, pa mi je foter reko : »Ne, pojdi kovinarsko, boš doma prevzel obrt«. Bla bla bla, kao da se naučim tega, kar mamo doma. Js sm to tak sovražo. Pa sm se vpisal na kovinarsko. Včasih ni blo tk, da si vedno sam zbral. In staremu je blo najbolj žal to, da mi ni pusto, da grem svojo pot, ko je potem vido, da sm popolnoma zbluzo. Iz odličnjaka naenkrat neopravičene, pa ne vem ka, sploh nism v šolo hodo. Sej sm končal, ampak mi je blo brezveze v to šolo kur*evo hodit. Sem končal in sem delal ta poklic, ampak ta poklic sem tk mrzo, da uff. 2 leti sem to delal, nisem pa prevzel obrti doma, kr sem se pa pol začel drogirat. Pa hvala bogu, da nisem prevzel, kr bi vse zapi*do.
Da bi se v družbi kaj spremenilo, bi blo treba mlade ljudi ozaveščat o tem, kaj je droga. Ne da jim govorimo »Ne, to ne smete jemat«, ampak kaj lahko droga iz človeka nardi. V tej smeri. Če jim ti razložiš… Če bi meni kdo, ko sem bil mlad reko, da bom pri 50 letih še vedno v dreku al pa da bom kdaj na cesti, bi se mu smejal v faco. Js sem si mislo »Cel svet je moj, js vse to obvladam«, tak ko si vsak mulc misli. To bi blo treba predstavit mladim, ker vsak, ki gre v drogo, slej kot prej pristane na dnu. In tisti, ko so meli podporo familije, tisti majo srečo, ker večina ttih, ki je tule, nima podpore familije. Recimo tisti narkomani, ki so meli podporo familije, tisti majo srečo, ker če ne bi meli tega, bi tu pristali. Zato je potrebno ozaveščat.
No, če pogledaš glasbo, filme. Maš filme narete, ko prav spodbujajo kk je bit zadet. Glasba je tut taka. Recimo js osebno sm se začel zarad glasbe drogirat, ker sem hoto bit isti kot oni stari rokerji, ko so vsi bli zadrogirani kot mambe. Zadrogirani, vlko punc zram njih, bla bla bla… Ko si mulc, misliš, da boš kot oni, sam oni majo milijone, ti jih pa nimaš. S frendi smo to glasbo poslušali. Tut dans v rap glasbi – nasilje, droge… Problem je, da se to dela, da je to kul stvar.
Js bi sebe bi opisal kot »divjaka«. Divji v srcu, upornik, noben mi ni mogo nasproti, trdoglav. V času odvisnosti, pa ko sem bil mlajši, sem bil to še ful bol, zdej ne tolk. Recimo, ko so me k psihiatru pelali, sem z njim tekmoval, kdo je na inteligenčni ravni višje, pa so me nagnali. Brezveze mi je blo. Js sem velik psiholoških knjig prebral, pa sm mel neko podlago in sem drugač vido stvari. Ampak zdej recimo sprejmem nasvete, prej sem si pa vedno mislo: »Kaj boš ti men govoro«. Nobenga nisem poslušo, čeprav so mi dobro hotli. Zdej pa razmislim kaj mi rečejo ljudje. Včasih se pač strinjam al pa se ne strinjam al pa se delno strinjam. Ni tisto več, da mi gre čez eno uho noter, čez drugo ven. Življenje te do tega pripelje, da vidiš, da nisi ti najbolj pameten in da je treba kdaj drugim prisluhnit. Tut do staršev sem bil ful uporniški. Rekli so mi, da sem ko neukročeni Mustang, ko živijo svobodno pa svojo pot grejo. Pa takrat ko sm se drogiral, js nisem mel čustev čist nič. Niti sovražit nisem mogo niti ljubit koga. Kot da bi otopel noter v sebi. To te droga nardi takega. To je droga. Droga je tvoja največja ljubezen, čeprav je ne ljubiš al pa kaj, ampak samo zato živiš. Zjutraj, ko se vstaneš, ti je prvo, kar ti na misel pade, kje boš dobo dnar za robo al pa robo. Samo to maš v glavi od jutra do večera, nič kaj drugega. Maš nekatere, ko se nekak kontrolirajo. Ljudje smo različni – 100 ljudi 100 čudi. Eni se kontrolirajo pa hodijo v službo, eni prodajajo, eni beračijo, eni kradejo, punce, pa tut fantje, se prodajajo zato. Jaz sem od jutra do večera sam to razmišljal. Včasih sem se cel dan drogiral. Pol sem pa tk ostal dnar dolžn. To je pri meni zmerom blo, zmerom sem zajebo. Neki časa sem lahko to delal, dokler nisem ostal dolžn. Da bi js trezn znal tak do dnarja prit kot takrat, bi bil milijonar. Ker ne vem kk takrat nardiš ves tisti dnar. Čisto vseeno ti je, ponižaš se, nimaš moralnega kompasa, nič, samo da prideš do keša.
Js sem v svoji glavi skos mel, da tu pa tam pa jaz lahko kdaj kaj vzamem, da se kdaj pa kdaj, ko grem ven, pač zadanem. Mel sem občutek, da lahko kontroliram. Ampak napaka je bla, da vedno, ko sem domov prišo, sem šel do svojih starih frendov pa tk. Ko sem drugič šel v v komuno, sem bil 2 leti not. Prvič sem bil 7 mescev. Drugič, ko sem bil not, sem res mislo, da zdej pa res mogoč rata, da se rešim. 2 leti v komuni sem bil čist, nisem kadil niti nič, ampak takoj, ko sem v mesto prišo, sem znoro. V teh 2 letih sem bil še v Španiji, ker je ta komuna izvirala iz Španije in to je tak kot izmenjava študentov, zato sem vmes šel še tja. Takrat sem bil star okrog 30. Ko sem v šel ven, sem v mestu živo 2-3 mesce, ampak sem tam spoznal večje preprodajalce in sem začel za njih drogo prodajat, tak da sem mel stanovanje pa vse. Potem so mi pa rekli, da jih policija ful nadzoruje in da je boljše da grem in sem šel. Potem sem v Slovenijo prišo in spet: jovo na novo. Sem bil 1 leto doma pri svojih, tam sem bil prijavljen. Ampak ta čas doma sem js bil po Mariboru, okrog se klato. Občasno sem doma spal. Potem sem pa spet šel za eno leto v komuno in sem ven še bolj nor prišo. Jaz nisem v glavi mel pošlihtano še. To je vse od posameznika odvisno, vsi programi ko so. Enemu bo en program pasal, ko drugemu ne bo. Ljudje smo različni. En program bo enmu ful pomagal, drugemu pa ni šans da bo. Možno, da si bota oba uredila življenje, ampak en v temu programu, en v drugem. Ker to je čist vse odvisno od posameznika, dokler ti v svoji glavi noter ne spucaš… Js sem ugotovil, da edini kdo mi lahk pomaga, sm js sam. Dokler js sam v svoji glavi ne bom prišo gor do tega spoznanja, da me to, kar delam, uničuje, lahko js hodim od petka do svetka k psihiatru, ne vem kaj vse delam, pa ne bo tega. Js sem mel skos v glavi to, da se tu pa tam lahko pribijem, ampak pol sem pa to nekak ovrgo, da js tega ne smem. Se pa folku čudno zdi, ko recimo zdej nočem niti jointa skadit, piva spit al bilo kaj, ker se poznam tk dobro in strah me je da se bo to zgodlo. Da bom eno pivo spil, drugo, tretje… in bom spet mislo, da lahk kontroliram.
Ko sem bil drugič v zaporu, sem se odločo, da ne bom več jemal droge. Preden sem šel v zapor, se mi je ena situacija zgodla, da se mi je lasten foter - tak pravi mož, ko ga nikdar v življeju nisem vidal jokat al pa kaj takega – zjokal, kdaj se bom js v roke spravo. To je bil prvi tisti »Alo, kaj se dogaja?«. Ko sem bil v zaporu, mi je umrla babica in me niso spustili na pogreb in potem 3 noči nisem spal, sem bil potrt in sem začel takrat študirat kaj js delam. Kr tk so mi misli laufale 100 km na uro in sem reko: »Dost je«. In točno vem, ko so me zaprli 9. aprila, sem zadnjič vzel drogo. Potem so me aretirali. Ko sem prišo iz zapora, pa nisem več jemal. Js sem se res potopil v sebe. Meni je prav dopiz*lo. Pa zadrogiran je bit fajn, drugač se folk ne bi drogiro, drugač se tut js nebi, problem je to, kar iz tebe nardi droga. Ko sm se js potopil in dal na tehtnico stvari, sem videl stvari, ki so mi bolj važne. Folk si more sam gor prit, pa lahko 1000 psihiatrov pomaga, ampak dokler sam v svoji glavi ne premisliš, se ne boš spucal. V tem ni polovičarstva. Js sem bil ful let polovičar. Se mi je uspelo spucat, sem bil čist, ampak nisem pa stvari pošlihtal. Ko sem jih pa, pa mi je uspelo. Blo je težko, ampak mi je uspelo. Zdej sicer pijem metadon, najmanjšo dozo. Od tega nisem nič omamljen, to je pri meni en placebo efekt. Js ga bolj zarad tega, ker mi pomaga pri težavah z jetri, ker deluje tut protibolečinsko. Sem odvisen od tega, ampak nisem nič zadet.
No in moji punci je blo čudno, da se nočem več drogirat. Ona se je še drogirala, pa sm ji hoto pomagat, ampak ji nism mogo. Zdej je v redu, ampak takrat se je 4 leta zram mene drogirala, ampak me ni premaknilo. Js nisem mel kje za živet in sem 5 let za njo skrbel pa hodo v službo. Pol sem pa šel ven in sem na Kraljih Ulice prosil in so me tam vzeli. Tam sem živel leto in pol. Pol sem pa mogo ven in sem skor na cesti pristal. Tut mama in sestra sta mi obrnle hrbet. Js sem mislo, da mi bodo pomagale, ampak nista. Razumel bi, da bi to nardile, ko sem se drogiral, ampak tu sem bil že v redu. To se mi je vse zgodlo v roku 1 leta, čist gotov sem bil, še foter mi je umrl. Osebna zdravnica mi je rekla, da se ob takih stvareh, ko so se mi dogajale, prav čudi, da recidiva nisem naredo.
Recimo zdej, ko sem se pa res v red spravo, sem najprej vsem mojim frendom na lep način reko: »Poslušte, js se ne morem v red spravit, dokler se mi družimo. Ne bodite na mene jezni, res nič ni narobe, ampak js se morem oddaljit od vas, ker mene zmerom prime, da se bi zadel, ko vas vidim. Ko bom vas videl se drogirat, se bom še js hoto. Zarad tega ne morem biti zram vas«. Drugi ljudje (ki niso bli moji frendi) so se lahk pred mano drogirali pa mi je čist dol viselo, ker niso bli to moji pravi frendi od malega, ker s tistimi sem pa js skup odraščal. Tisto pravo prijateljstvo. Zdej se nazaj čujem z njimi, s temi prijatli, sem navezal nazaj stik z njimi. Oni so me ta čas res pustili pri miru, ko sem jih proso. No sicer enih par je še priletelo vmes, so misli da nabijam, in so rekli: »Daj gremo tja pa tja« in sem reko: »Sori stari, nič«. Sej sem mel tiste dneve, ko se mi je luštalo, ampak js sem mel en način. Js sem to z videoigrcami. Zmerom, ko se mi je zaluštalo droge, sem šel videoigre igrat. Preko tega sem odmislo. V igrcah morš kake naloge delat, nisem igral nekih ko se streljajo, pač te ko morš neke naloge reševat. In kak sem do tega prišo? V zaporu so meli PlayStation in sem tam začel igrat prvič v življenju, ko sem bil star 40, in sem vido, da mi nekak skrene pozornost in sem ful noter pado. Pol so mi pa tti iz Stigme kupli z mojim dnarom PlayStation 3, pol ko je 4ka prišla sem si takoj to kupo, zdej je 5ka prišla, sem takoj to kupo. In to mi je pomagalo. Zdej ne igram več tolk, ker sem se mal navleko tega. Ko sem zvedel, da sem bolan na jetrih, sem po 12ur igral, nisem se družil z ljudmi, bolj sem si frende preko igrc našo… Pogovarjal sem se z ljudmi sam, ko sem v ponedeljek prišo v Stigmo delat za 2-3 ure pa v trgovini, kar je treba, ostalo pa sem skos doma bil pa igral igrce. Lahk rečem, da sem mal pretiraval, sem igral od jutra do večera. Sam 2 leti sem bil ful potrt, ker sem zvedel za mojo bolezen. Me je metalo iz tira in sem mislo, da me bo v roku 3 let pobralo. Meni je ful frendov umrlo od ciroze, ampak razlika je v tem, da se js pazim, oni so pa pili pa se drogirali naprej. Malo sem postal odvisen od teh igrc. D-vitamina sem mnda mel tako pomanjkanje, da te na rit vrže. To je trajalo kr neki let, so me mogli ful spravljat ven. Zdej grem rajši malo ven pa v naravo. Zdej je moj cilj »živet«. Delat tisto kar me veseli. Glavno, da mam js v duši notr mir. Da preživim. Enostavno življenje brez nekih stresov. Nimam pa nekih planov za prihodnost. Mam tisto, da mam za najemnino, vse mam. Js se prepustim, kot reka teče. Nimam pa nekih planov tk ko maš, ko si mlad. Samo, da mi je čim lažje.
Recimo, kaj je še težko naredit. Če nimaš podpore al pa nimaš nobenga, se težko na noge postaviš. Js se spomnim, ko sem se js v roke spravo, ko so se dolgovi na mene vsuli. Ne pravim, da jih nisem vrno, ampak ko se spučeš, takoj pridejo ti dolgovi. To te tišči k tlom. Aveš tisto, hodiš v službo, hočeš se na noge postavit, se trudiš… Še posebej, če si bil prej brezdomc in se nekak na noge postaviš, pa recimo greš v službo, ampak si ne morš privoščit tule v Ljubljani kakega fleta, ko so take najemnine. Sej ne morš nič. Pol pa nekateri zarad tega tu obupajo. Sistem je tak, da človeka tišči dol. Takega, ko ma recimo željo, da bi se odrino gor, ga sistem dol tišči. Mu tistih kazni zmečejo tolko za nazaj… Recimo, kaj je najbolj noro. Ko te dobijo z drogo, ti dajo prekršek 100 al pa 200 evrov in če te dobijo 50x si zamisli kolk dnara je to. Potem morš ti DKD (družbeno koristna dela) delat, namesto da bi si službo iskal pa šel delat. Ko greš v službo, ti pa od plače trgajo. Pa zarad tega, ker si hoto sebi škodovat, nisi ti države s tem na škodo spravo. Problem je, da ko se človek hoče v roke vzet, da ga dol vsi tiščijo. To sm js na lastni koži izkuso in tk je. Marsikdo se zarad tega noče… Ne rabiš ti neke finančne podpore takrat, sam da se te kazni mogoče za neki časa odložijo...
Država stigmatizira folk. Ljudi boš mel skos ene dobre in ene slabe – skos boš mel eno skupino, ko bo druge sovražla. Da pa te sistem dol tišči… Da so ta birokratska recimo tk glupo nareta… Od ljudi pa mam občutek, da so me prej bolj sprejeli, kot zdej treznega. Prej so bli tk »bogi, bogi narkomanček«, ane, ko se pa človek v red spravi, bi na začetku rabo neko podporo, ne materialno, ampak tak, da mu drugač pomagajo. Ti rabiš nek prostor, da greš po službi spat, te temeljne, normalne stvari. Ti kot narkoman vse probleme na stran tiščiš, ko se ti strezneš, pa ti vsi tisti vagoni problemov butnejo v glavo. In marsikdo reče: «Ka se bom zajebavo« in marsikdo se nikol v red zato ne spravi.
Js čist drugač gledam na svet, ko večina folka. Js pravim, da sm iz kocke pado. Folk je notr v kocki, js sm pa vn pado in sam opazujem kaj se dogaja. Ne da sem pametnejši, ampak drugač vidim stvari. Js sm šou sam vn. Ljudje so pač taki, da gledajo na to, kar si drugi mislijo, meni pa je to vse ravno postalo. Sem pa dolgo rabo, da sem do tega prišo. Star sm, tk da mi je čisto vseeno, kaj si folk misli. Ko si mlad, si drugačen in tut js sm bil. Zdej pa se sprejemam in sem tak ko sem in spoštljiv bom do drugega, če bo on spoštljiv do mene. Js mam najbolj enostavno filozofijo: »Živi in pusti živet«. Ena me je vprašala, če mi je kaj žal. Sm reko: »Ne, veliko sem izkuso«. Ni mi žal, ker sem dobo veliko izkušenj, veliko sem doživo. Žal mi je, da si nisem prej prišo gor ene stvari. Kar se tiče izkušenj, mi ni žal, drugo pa je socialni vidik.