Ko spomini se mi vračajo,
veter sedanjosti v prah spreobračajo,
resda sem bil mlad pa neumen,
toda nikdar prestrašen - kvečjemu pogumen.
Te leta življenja naučijo pogoltniti resnico,
zamolčati svoj pravi jaz,
skriti svoj pravi obraz,
komu zdaj namenjaš svojo iskrenost - to iskrivo ptico?
Človek sploh še veš?,
Čemu živiš?,
Čemu hrepeniš?,
Kam sploh greš?
Zdaj prav vsak trenutek splaniran,
vsak spontan pojav poradiran,
postali smo ujetniki hiperproduktivnosti,
izginile so vse (vsakdanje lepote sveta) - skrivnosti.
Kam tečeš človek?,
Kam tečeš človek?,
Se nazaj preveč ne oziraj,
In ne dramatiziraj…
…vse je le igra:
Ne; kdo bo koga…!,
Temveč; kdo komu!!,
melodijo na srce zaigra!!!
J.C.Pajek
*Juretovo zgodbo najdete v zavihku "Pripovedni mozaiki"