Ko vse spi,
v meni goreča želja tli,
biti nekdo,
biti več kot le to,
kar mi dovoljuje nebo...
Pa ne zato,
ker bil bi sam s sabo nezadovoljen,
preprosto zato,
ker vem, da lahko...
Posežem po zvezdah,
jim vdahnem svoj dah,
da svetijo dalje,
in še v meni premaknejo razdalje...
Te razdalje občutkov,
praznih trenutkov,
ko nisem to,
kar mi dovoljuje nebo.
Rad bi bil orel,
pa mi vsi pravijo; pa saj si znorel,
jaz pa jim pravim; prav figo mi je mar,
če so vaše želje velike kot komar...
Tako v popolni tišini,
meljejo sanj mlini,
vse dokler jih dan ne razblini,
takrat postanejo realnost,
želja se uresniči – sem povezovalni most.
J.C.Pajek
*Juretovo zgodbo najdete v zavihku "Pripovedni mozaiki"