Sem iz Trboj, kasneje Ljubljane, star 33 let. Pri 8ih sem se prvič napil in probal cigaret. Pri 10ih letih sem poleg šole že delal. Delal sem v družinskem gradbenem podjetju. Sem nosil »cigle«, ker sem si mogel sam kupovat gate, čevlje in tako. Moral sem se sam znajti. Dobro sem se znašel, a sem se znašel tudi s krajami. Z bratom sva spala na majhnem kavču pri najini stari mami. Mama je živela na drugem koncu mesta v svoji hiši. Moja zgodba s travo se je začela pri 13 letih. Spoznal sem ravno prave ljudi, ki so za našo šolo kadili travo in sem šel z njimi to probat. Smo se potem pri pouku vsi režali, kar mi je bilo všeč, klinec ne.. Počasi me sploh ni bilo več v šolo, sem začel špricat. Eni izmed kolegov so takoj »zabluzili« za heroinom, tudi moj najboljši prijatelj, jaz pa sem eno leto vztrajno govoril ne. Celo kritiziral sem jih, da jim tega pa res ni treba, da to ni okej, ko so to tam pred mano konzumiral. Enkrat sem imel pa slab dan in so mi rekli, da mi bo heroin pomagal, da se ne bom več tako počutil, naj le poskusim. In sem poskusil, da vidim ne zakaj se gre. Zdelo se mi je »fajn«. Razbiješ realnost, paše ti, pozabiš vse probleme. Potem kakšna 2 meseca nisem nič, pa sem bil potem povabljen v hišo nekih dilerjev in sem spet, pa potem spet 2 meseca nisem nič, in tako. Po nekem času so mi rekli, da zdaj bom pa počasi moral že začet kupovat ne. Potem so se začele večje kraje, vdiranje v hiše in avtomobile. Začel sem tudi preprodajat heroin takrat. Mama je to videla in me zatožila policiji. Rekli so mi da moram nekam na zdravljenje ali pa grem v vzgojni zavod. Pri 16 letih sem šel tako na zdravljenje na CZOPD. Mi je pomagalo, sem bil čist 6,7 let. Takoj po CZOPD sem šel delat. Takrat sem imel eno punco, bivšo odvisnico, ki je tudi spremljala moj program in sem delal za njenega očeta pa tudi živel pri njih. Na socialnih omrežjih sem potem zasledil, da je punca začela nazaj »bluzit«. Sem videl, da ima male zenice. Takrat sem preiskal kje v hiši skriva drogo in pred njo tako v roki zdrobil tisti heroin. Rekel sem ji, da mora bit toliko močna ne. Od takrat sem jo testiral, a je bila skoraj vedno pozitivna na drogo. Po 4ih letih sem ji dal ultimat, jo pustil da se malo zresni.. pa bi šla lahko nazaj skupaj ne, ampak sem jo videl potem z nekim novim fantom. To me je zabolelo ne. Takrat sem začel nazaj pit. S kolegi in tako. Povsod smo se vozil, pil in kadil. Nekaj časa sem bil potem v redu, sem pa preprodajal. Heroina sem se bal. Bal sem se krize. Ko sem preprodajal in me je nekdo nov vprašal, če bi jim lahko priskrbel heroin sem mu direktno povedal, da mu tega ne bom rihtal, ker bo imel zaradi njega veliko krizo, težave, da sem jaz tako »zabluzil«, bil na zdravljenju in, da mu bo preveč všeč, da se ne bo mogel »spucat«. No, pa jim je nekdo drug prodal. Tisti, ki še ni probal drog, mu svetujem, naj jih ne proba nikoli. Misli si, da boš probal samo enkrat, a boš na koncu pristal na zdravljenju, izgubil ne vem koliko časa in naredil sebi, drugim en kup problemov.
Prve dve leti po razhodu s punco sem rekreativno sem ter tja užival travo, alkohol in kokain. Potem pa so mi padle meje. Govoril sem si, da če enkrat mal probaš potem ne »kriziraš« in bo vse v redu. Se pa to stopnjuje ne, še eno pa še eno… Čisto sem »zabluzil«, ostal tudi dolžan dilerjem. Vedno sem bil v minusi, čeprav sem imel veliko strank. Rekel sem si, da moram zamenjat okolje. Leta 2016 sem si našel redno zaposlitev v Nemčiji. Imel sem namen najti neko pametno firmo, ki je uspešna. Tam sem ostal 4 leta. Našel sem si super službo, imel 36 EUR na uro, na roke. Sem pa s sabo pripeljal enega prijatelja iz mojega kraja, da bi tam delal, ki je preprodajal buprenorfin in, ko sem se ga napil sem mu rekel naj ga še meni malo da. En fant mi je na neki točki tudi rekel, da bi želel preprodajat heroin, ker da naj bi ga preprodajala vsa njegova družina. Tako sem šel v SLO nabavit heroina a, ko sem se vrnil se je fant moral vrniti nazaj domov v Turčijo, ker je bila njegova mama nekaj bolna. Ostal sem sam s heroinom. Po malem sem ga jemal. Začel sem spuščat službo in šef mi je po nekaj časa rekel, da mu je žal ampak, da sem prevečkrat že zafrknil, da naj se kar ne vračam več. Takrat je prišla tudi korona in je bil malo problem drogo dobit. Našli smo neko metadonsko ambulanto, do katere pa si se moral vsak dan vozit po tisto eno tabletko. Enkrat sem šel po droge v Slovenijo in sem tukaj kar ostal, ker se mi ni več dalo nazaj. Pri 30ih sem šel spet nazaj na zdravljenje na CZOPD. Tam sem ostal 2 meseca nato pa sem zapustil program. Važno mi je bilo res samo, da se »spucam«. Dobil sem resno punco, ki tudi danes spremlja moj program, čeprav nisva več skupaj. Šel sem tudi takoj delat. 3 leta sem bil okej, razen 2 zdrsov s kokainom. Enkrat sem šel pa do kolega, ki sem ga sicer večkrat zavrnil, ko mi je ponujal kaj.. in me je povleklo nazaj. On si je naredil nekaj črtic in kljub temu, da sem rekel ne, je naredil še tisto črtico zame in jo pustil tam. In me je povleklo ne. Imel sem privarčevane 3 tisočake, a sem vse zapravil. Punca me je pustila in sem potem čisto »zabluzil« z alkoholom in kokainom. Vsak dan sem pil in jemal kokain. Sem si mislil, da se od kokaina ne morem predozirat. Pa se še kako lahko. Spomnim se, da sem samo zaspal, ker sem bil utrujen.. zbudil pa sem se v bolnišnici z vsemi mašinami okoli sebe. Doktor mi je rekel: »To je prostor, iz katerega 80% ljudi ne pride živih. Mi smo tebe že odpikali, se poslovili in čakali.«. Zastoji, umetna koma za celjenje jeter in ledvic.. Sledila je mehka hrana, počasi telovadba (noge pol manjše kot danes), učenje branja koliko je ura ipd. To mi je dalo misliti.
Zdaj sem tretjič na zdravljenju in upam, da zadnjič. Tukaj (Projekt Človek) sem res spoznal, kje sploh tičijo moji problemi. Res nisem vedel, da je to zelo odvisno od čustev, od tega kaj si preživljal prej in, da se vse to potem kaže z odvisnostjo. CZOPD je bolj medicinski no, si bolj številka. Tukaj sem se naučil, da moja odvisnost verjetno še najbolj izvira iz jeze. Jeze in strahu pred osamljenostjo, žalostjo. Je kompleksno. Očeta praktično nisem nikoli imel, mama je živela na drugi lokaciji. Pri 6ih letih sem očeta obiskal. Bil je inštruktor za kitaro. Bolj kot je igral na tisto kitaro, bolj sem se smejal.. in bolj kot sem se smejal, bolj je on igral. Oče mi je manjkal ne. Starša sta se ločila, ko sem bil star 3 leta. Ko nas je zapustil sem si rekel, da se lahko sprostim in začnem delat kar želim. Mama me je skozi vse to dvakrat prijavila policiji, me večkrat vrgla iz hiše.. Nekako sem bil celo otroštvo sam. Skrbel sem tudi za staro mamo in mlajšega brata.
Nihče se ne vpraša zaradi česa pije, uživa droge. Tudi sam nisem vedel ne. Tudi sam sem od začetka »napizdil« kolege zakaj to delajo. Dokler nisem probal. Potem ugotoviš, da je to en tak lep pobeg. S kolegi smo se zavedali, da pretiravamo ampak smo se kar naprej slepili, tako fino nam je bilo. Vsak si želi se »spucat« in bit trezen pa normalen. Ampak kar ne, ne. Meni so bile punce motivacija, da se »spucam«". Ampak, ko si enkrat z neko družbo, se ne ujameš z drugimi ljudmi – treznimi ljudmi. Se je zato našla tudi kakšna rizična punca. Bil sem z eno skupaj, s katero sva »zabluzila« v Italiji. Tam imajo metadonsko kliniko, kjer brez papirjev, registracije dobiš drog kolikor želiš. Padel sem v komo, punca je mislila, da spim. Dobro, da je sosed videl kako mi je šla pena na usta in klical rešilca. Takrat mi je za 3 sekunde zmanjkalo kisika v možganih, zato imam še danes težave s kratkoročnim spominom. Ni pa samo družba in »spucat« se. Nisem vedel kje imam probleme ne. Iz sebe moraš spreminjat svet. Prebolevam krivdo. Ne samo otroštvo, ampak tudi kaj je zdaj ne. Z očetom sva se nekaj klicala, ampak sem ga na neki točki nehal klicat nazaj. Če bi mu po telefonu na primer rekel, da grem oropat banko, bi on samo poslušal in ne bi nič rekel ne. Potem sem pa zvedel, da je umrl. Jezen sem nase. Čaka me tudi en kup »izvržb«. Ko me zmotijo te problemi od zunaj, me male stvari frustrirajo. Sicer sem bolj miren človek in ne kažem stvari na ven, mi pa pravijo terapevti tu, da če se ne bom odprl, da bom počil. Tudi način razmišljanja moram spremenit. Predvsem kar se tiče mojih občutkov.. se naučit delat z njimi in jih predelat ne. Težavo jih imam prepoznavat in jih izražat. Na začetku programa Projekta Človek sem si rekel, da bom tukaj 2 tedna potem pa grem. Potem sem pa kar vztrajal. Moja želja po tem, da predelam vse je večja kot ta, da bi šel. Saj pridejo težki trenutki, ko imam željo po odhodu. Sploh takrat, ko mi je umrla mama. A si vedno rečem.. počakaj še en dan. In potem ostanem tu.
Rad bi se rešil krize. Rad bi se »spucal«. Rad bi odprl svoje podjetje (za knauf). Rad bi si ustvaril družino. Rad bi zaživel…